Omemba: Sandi Pavlin

»To je pa bila glasba. Zmagala je neka Italijanka.«

»Pa saj nas bo zapustil!«

»Zanima me ljubezen, ko v njej ni več elementa racionalnega.«

»To so besede mojega očeta.«

»Ne moreš starčku reči: 'Vaša soba nam je všeč, preselite se, prosim, za kak teden ali dva nazaj k družini, da tole posnamemo.'«

»Zanima me nenavadna atmosfera doma za starejše, ki niha med poetičnostjo in nekim višjim spoznanjem, povezanim s starostjo in otroškostjo, ki se človeku vrača v obdobju, ko sam ne more več skrbeti zase.«

»Vsakdan dementnega, a zelo živega protagonista.«

»Najprej sem rekla, joj, ne vem, če si bom zapomnila toliko teksta.«

»Tekst je odličen, brezčasen. Vsaka umetnost, ki je dobra, je univerzalna in brezčasna.«

»Meni je bilo tako, kot da nisem toliko časa ne igrala, da nisem že toliko časa v pokoju. V bistvu sem čutila, kot da sem včeraj nehala igrati. Nič mi ni bilo težko, ni bilo nič novega.«

»Želel sem delati, da sem med ljudmi, prijatelji, ne da sem ves čas doma in sam vadim. Da delam predstavo s prijatelji, to pomeni polno življenje.«

»Ves čas sem jokala, ampak ko sem prišla na vaje, sem padla v drug svet. To me je rešilo.«

»Ta ljubezen med njima je tako življenjska, seveda se tudi prepirata. Če ni ljubezni, nisi živ.«

»Seveda ljubezen do svojega partnerja, pa tudi ljubezen do vsega, ne glede na politično usmeritev. Mene to ne zanima, pomembno je, da je človek dober.«

»Vedno je prisotna trema, to se ne spremeni, temu ne ubežiš. Če le ni prevelika, je prav dobro, da je je malo.«